VIVIANNE KIRITANI, Brazilija/Portugalska

Načini zaznavanja sveta se oblikujejo skozi čutila, dotik pa pripada največjemu organu človeškega telesa – koži. Ta nosi plasti spomina in se nenehno spreminja; je živo tkivo, v katero se »jaz« vedno znova oblači v novo kožo. Koža vzpostavlja mejno polje med notranjim in zunanjim, med tem, kar je znotraj, in tem, kar je zunaj. V tej relaciji postane razvidna narava človeških povezav – bodisi z drugimi bitji bodisi z okoljem, ki jih obdaja. Kot vmesna snov je koža tista, skozi katero se življenje razkrije v svoji minljivosti, efemernosti, organskosti in krhkosti. V sebi nosi tudi lastne cikle smrti in življenja ter na svoji površini ohranja sled bivanja.

Njeno delo se premika skozi hibridne umetniške jezike, v sivem območju, kjer se meje mehčajo in raztapljajo. To prepleteno ozemlje odraža njeno lastno zgodovino, vrezano v njeno večetnično telo in v tradicijo prednikov, ki so zaznamovale njeno otroštvo. Njena identiteta in umetniški glas po svoji naravi izhajata iz mešane rase mesticev. Njena praksa vznikne iz nevidnega – iz subtilnih gub časa in prostora ter iz povezav, ki nastajajo med ljudmi v tistem občutljivem »vmesnem« prostoru, kjer se skrito in navidezno prazno razpira v možnost. Njeno zanimanje je življenje samo, izraženo skozi dialog med telesi in stvarmi, skozi telesnost ter skozi latentno silo, ki jo nosi vsak material.